Od debla do postavitve enojnega kozolca
[Na dnu strani si lahko ogledate in prenesete celotno gradivo v pdf formatu]
Kozolec je najbolj prepoznaven predstavnik slovenske ljudske stavbne dediščine — lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje krme, ki je stoletja oblikovala podobo slovenskega podeželja. Gradivo Uroša Gantarja, mag. inž. grad., konservatorja ZVKDS OE Kranj, predstavlja tradicionalno tesarstvo od izbire drevesa v gozdu do ročnega tesanja tramov in postavitve enojnega kozolca — znanje, ki so ga udeleženci delavnice Šole prenove preizkusili v praksi pod vodstvom tesarskih mojstrov.
Na tej strani:
Kozolec: vrste in sestavni deli
Kozolci so se skozi stoletja razvili v več značilnih oblik. Najpreprostejši je enojni kozolec — ena vrsta stebrov z ranti (latami), pokrita z ozko streho. Z dodajanjem in povezovanjem so nastale izpeljanke: enojni kozolec s plaščem (nadstreškom za vozove), vzporedno povezani enojni kozolci, nizki kozolec ter najveličastnejši med njimi — toplar ali dvojni kozolec, prostorska konstrukcija z dvema vrstama oken in vmesnim “mostom”, ki je poleg sušenja omogočal tudi shranjevanje voz in orodja.
Sestavni deli kozolca so bili še v začetku 20. stoletja praviloma v celoti leseni in tesani: od stebrov, tramov in križev do rant, špirovcev in strešnih letev. Izjema sta bili le kamniti podstavki temeljev in kritina iz drugih tradicionalnih materialov — kamna, slame, opeke, kasneje tudi cementa.
Tesarstvo nekoč: od drevesa do trama
Tesarstvo je bilo nekoč ena ključnih in zahtevnejših gradbenih veščin. Poleg ostrešij — najpogostejše lesene konstrukcije na stavbah kulturne dediščine — so tesarji izdelovali tudi lesene medetažne konstrukcije in lesene obloge.
Trajnost lesa, ki jo občudujemo na stoletja starih ostrešjih, stropovih in prekladah, pa se ni začela pri tesanju, temveč že v gozdu. Les so sekali v času mirovanja narave in ob “stari luni” (obdobje med polno luno in mlajem), ko je bilo v lesu najmanj sokov. Tesarji so v sodelovanju z lastnikom gozda drevesa izbirali namensko: vsako drevo je glede na vrsto, velikost, premer, kakovost in trajnost predstavljalo točno določen konstrukcijski element. Za ukrivljen tram se je uporabilo ukrivljeno deblo.
Tesarsko orodje: cimraka, plankača, bradva
Tesarji so pri delu uporabljali bogat nabor ročnega orodja. Gradivo ga predstavlja z narečnimi izrazi iz Poljanske doline pri Škofji Loki — dragoceno terminološko dediščino, ki izginja skupaj z obrtjo:
- Cimraka (tudi “cimermanka”) — največja tesarska dvoročna sekira za fino tesanje; v Avstriji so ji rekli “kranjska sekira”, ker so jih kovali na Kranjskem in Koroškem. Rezilo je merilo do 50 cm in tehtalo približno 3 kg.
- Plankača — dvoročna sekira za grobo tesanje v eni fazi, z daljšim ročajem in krajšim rezilom; v nekaterih delih Slovenije se je uporabljala izključno za tesanje, tekstura tesanih tramov pa je bila bolj groba kot pri cimraki.
- Bradva — velika dvoročna sekira s podolgovatim rezilom (35–40 cm) za fino tesanje tramov v drugi fazi (nem. Breitbeil, ang. broadaxe).
- Žapoha — manjša dvoročna sekira za fino tesanje tramov in letev manjših dimenzij.
- Puntaka — sekira s kratkim, a globokim rezilom, ki je omogočala izdelavo lukenj, na primer za rante.
- Šinklerca — sekira z daljšim ravnim rezilom za izdelavo lesenih strešnih skodel (“šinkelnov”).
- Teslo — majhna enoročna sekira za izdolbenje lesenih korit.
Tesarske sekire so bile izdelane različno za levičarje in desničarje, kovači pa so jih označevali s kovaškim žigom in okrasnimi gravurami po vzorih ljudske in sakralne umetnosti. Pred tesanjem je tesar na deblo z zarisovalno vrvico, pomočeno v tesarsko rdečo barvo, začrtal linijo tesanja.
Delavnica tesanja in postavitve kozolca
Aprila 2023 je Šola prenove skupaj z ZVKDS OE Kranj na domačiji Laniš v Podlanišču (občina Cerkno) izvedla štiridnevno delavnico tesanja lesa na primeru enojnega kozolca. Teoretični dan so oblikovala predavanja strokovnjakov s področij kulturne dediščine, lesarstva, arhitekture in gradbeništva — od etnološke dediščine Cerkljanskega ter nebiocidne zaščite lesa do konservatorskih vidikov obnove kozolcev in popisa enojnih kozolcev z izdelavo dokumentacije.
V tridnevnem praktičnem delu sta tesarska mojstra Jože Tavčar (Dolenja Žetina) in Luka Demšar (Javorje) prikazala tradicionalne tesarske tehnike: zarisovanje, “šajtanje” (izdelavo prečnih zasekov do zarisane linije), grobo in fino tesanje s cimrako ter tolminsko-cerkljanski način tesanja s plankačo. Udeleženci so izdelovali rante, lesene žeblje (“cveke”) za vezi, okrasne zaključke čel tramov in luknje v stebrih za rante. Mojster Demšar je nato prikazal še izvedbo tradicionalnih tesarskih vezi s pristopi 21. stoletja — fino tesanje na žaganem tramu, strojno izdolbene luknje in stružene cveke — ter s tem pokazal, kako staro znanje smiselno živi naprej. Opravljeno delo je vključeno v katalog veščin nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK).
Celotno gradivo s fotografijami orodja, postopkov tesanja in postavitve kozolca si lahko ogledate ali prenesete spodaj.
Sorodne vsebine
- Stavbna dediščina in kultura bivanja v Karavankah — tradicionalna gradnja z lesom in kamnom v alpskem prostoru.
- Zidanje z opeko in kamnom — tradicionalni zidovi in podlaga za omet.
- Delavnice Šole prenove — aktualne delavnice tradicionalnih znanj.
