ISTRSKA SUHOZIDNA GRADNJA IN KAŽUN: PRIROČNIK

[Na dnu strani si lahko ogledate in prenesete celoten priročnik o suhogradnji v pdf formatu]

Priročnik za istrsko suhogradnjo je nastal v okviru čezmejnega projekta REVITAS (Slovenija–Hrvaška), ki ga je izdal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije skupaj s hrvaškim partnerskim zavodom. Dokument je delo avtorjev Branka Orbanića, Vinka Zupančiča in Ede Benčič Mohar ter podrobno predstavlja suhozidno gradbeno dediščino istrskega podeželja — od obcestnih in mejnih zidov do najbolj prepoznavne oblike suhogradnje v tej pokrajini, kažuna. Na tej strani povzemamo ključne poudarke priročnika.

Kaj je suhogradnja in zakaj je pomembna za Istro?

Suhozidna gradnja je tehnika zlaganja kamna brez uporabe veziva — malte ali betona — pri kateri trdnost konstrukcije zagotavlja izključno spreten izbor in medsebojno prileganje kamnov. V Istri je suhogradnja stoletja oblikovala videz podeželja: zidovi so opredeljevali lastništvo zemljišč, ščitili polja pred erozijo in vetrom ter omogočali kmetovanje na strmih legah. Po drugi svetovni vojni je opuščanje kmetijstva in izseljevanje s podeželja to dediščino močno prizadelo, zato jo priročnik obravnava kot ogroženo, a še vedno živo znanje.

Vrste suhozidnih gradenj

Priročnik razvršča istrsko suhogradnjo v več tipov, ki jih najdemo tako v odprti pokrajini kot v naseljih:

• Prosto stoječi zidovi — najbolj razširjena oblika, nastala s čiščenjem polj; so enozidni ali dvozidni.
• Zadrževalni (podporni) zidovi — grajeni na strmih terasah, kjer zadržujejo prst in hkrati prepuščajo vodo.
• Tlakovanje — kamnite ulice, dvorišča in vodozbirne površine, položene “na suho”.
• Kamnite strehe — kritina iz naravno lomljenih kamnitih plošč, nekoč edina trajna in brezplačna kritina.
• Grobovi (tumuli), razgledišča ter zavetja in zatočišča — med slednjimi izstopa kažun.

Istrski kažun

Kažun je najbolj prepoznavna oblika istrske suhogradnje — okrogla ali kvadratna kamnita stavbica s stožčasto streho, zgrajena v celoti brez veziva. Njegov zlati čas sega v 18. in 19. stoletje, ko se je na polotoku razmahnilo poljedelstvo in živinoreja ter je vsak kmet potreboval zavetje na polju. Notranji premer kažuna običajno ne presega 4 metrov, debelina zidov pa glede na velikost znaša od 60 do 120 centimetrov. Kažun je bil večnamenska stavba: zatočišče za ljudi in živino, prostor za kurjenje ognja ali preprosto shramba orodja.

Streha kažuna je posebnost sama zase — gre za t. i. lažno kupolo, pri kateri se kamnite plošče zlagajo vodoravno v koncentričnih krogih, ne pa radialno kot pri pravi kupoli. Vsaka naslednja vrsta se rahlo pomakne navznoter, dokler se stožec ne zaključi z eno samo kamnito ploščo na vrhu.

Kako je zgrajen suhi zid: osnovna pravila

Priročnik podaja natančna navodila za gradnjo, ki jih povzemamo v osnovnih korakih:

1. Priprava temeljev — na trdnejših tleh zadostuje odstranitev vrhnje plasti zemlje; na mehkejšem terenu je treba vkopati širše temeljne kamne.
2. Zakoličenje — vogali zidu se označijo s količki, med katerimi se napne zidarska vrvica, ki vodi višino vsake naslednje plasti.
3. Konci in vogali — grajeni iz največjih, najbolj pravokotnih kamnov, saj so ključni za življenjsko dobo zidu.
4. Robni in vezni kamni — robni kamni oblikujejo obe zunanji lici zidu, vezni kamni pa ju prečno povezujejo in preprečujejo, da bi se zid sčasoma razslojil.
5. Zapolnitev notranjosti — vmesni prostor med licema se sproti zapolnjuje z drobnejšim kamenjem, kar zagotavlja stabilnost in drenažo.
6. Vrhnja plast — zid se zaključi z največjimi ploščatimi kamni, ki jih je še mogoče dvigniti ročno.

Prednosti suhozidne gradnje

Priročnik ovrže pogosto zmotno prepričanje, da je kamnita gradnja predraga in manj obstojna od betonske. Nasprotno: suhozidna konstrukcija je zaradi naravnih rež med kamni odlično drenažna, kar preprečuje zastajanje vode in podaljšuje njeno življenjsko dobo. Zidovi se lažje prilagajajo premikanju terena, veter pa skozi številne špranje izgubi svojo rušilno moč. Ob pravilni gradnji cena suhozidne konstrukcije ni višja od betonske, dolgoročno vzdrževanje pa je enostavnejše.

Ohranjanje znanja za prihodnost

V okviru projekta REVITAS so na Hrvaškem in v Sloveniji potekale delavnice obnove kažunov in suhozidov (med njimi večdnevna delavnica “Moj kažun” pri Vodnjanu), na katerih so udeleženci pod vodstvom mojstrov obnavljali dejanske, deloma porušene kažune. Take delavnice so eden redkih načinov, da se skoraj pozabljena obrt suhogradnje ohrani za naslednje generacije.

Celoten priročnik s podrobnejšimi navodili, risbami orodja in fotografijami si lahko ogledate ali prenesete spodaj.