Od kamnine do profila
[Na dnu strani si lahko ogledate in prenesete gradiva delavnic v pdf formatu]
Kamen je najtrajnejši med tradicionalnimi gradbenimi materiali — a prav zato zahteva znanje, ki ga je danes vse manj: poznavanje kamnine same in obvladovanje kamnoseške veščine, s katero iz surovega bloka nastane dovršen arhitekturni element. Gradivo arhitektov Maje Štembal Capuder in Braneta Brunčka z delavnice Šole prenove povezuje oboje — od “osebne izkaznice” naravnega kamna do izdelave kamnoseškega profila. Na tej strani povzemamo njegove ključne poudarke.
Na tej strani:
Naravni kamen in njegove lastnosti
Vsak naravni kamen ima svojo “osebno izkaznico” — nabor standardiziranih parametrov, ki določajo njegove fizikalne lastnosti in obstojnost ter s tem primernost za posamezno rabo. Med njimi so prostorninska masa, koeficient gostote, poroznost, vpijanje vode, obraba pri brušenju, tlačna in upogibna trdnost, toplotni raztezni koeficient, toplotna prevodnost, modul elastičnosti, odpornost proti zdrsu in odpornost proti zmrzovanju. Trdnostne lastnosti se merijo v različnih stanjih — v suhem, z vodo zasičenem in po 25 ciklih zmrzovanja — saj prav odziv na vlago in zmrzal odloča o trajnosti kamna na prostem.
To niso zgolj tehnične podrobnosti: pravilna izbira kamna glede na njegove izmerjene lastnosti in glede na lego vgradnje je prvi pogoj za trajno obnovo. (Vir parametrov, naveden v gradivu: Breda Mirtič s sodelavci, Slovenski naravni kamen, Ljubljana 1999.)
Slovenski naravni kamen in kamnolomi
Slovenija je kljub majhnosti izjemno bogata z naravnim kamnom. Med gradbenimi in okrasnimi kamni najdemo apnence, peščenjake, apnenčeve breče, granodiorit, gabro in lehnjak, vsak pa nosi ime po nahajališču — od Hotavelj (sivi, rožnati in rdeči), Lipice (rožasti in enotni “lipiški marmor”) in Lesnega brda do Logarske doline (Šumetov kamen), Jezerskega, Zidanega Mostu in kraških nahajališč. Prav ta raznolikost je stoletja določala videz slovenske arhitekture — lokalni kamen je pomenil lokalno podobo.
Danes je večina zgodovinskih kamnolomov opuščenih: v drugi polovici 20. stoletja je bilo registriranih več kot 150 kamnolomov naravnega kamna, samo na Krasu pa so kamen pridobivali v več kot 200 večjih in manjših kamnolomih — večina jih je danes zaprtih. Prav zato je pri obnovi dediščine iskanje ustreznega, izvornega kamna pogosto največji izziv. (Vir: Rado Kregar, Naš kamen za tehniko in okras.)
Kamnoseštvo: od tombolona do profila
Kamnoseštvo je veščina ročne obdelave kamna — pot “od tombolona do profila”, torej od surovega, neobdelanega bloka (tombolona) do natančno izdelanega arhitekturnega profila. Postopek se začne z izdelavo prve ravne ploskve z viziranjem (nadzorom ravnosti z letvami), nadaljuje pa z zaporednim odklesovanjem.
Ključni pojem kamnoseške obdelave je kanton — zaščitni posneti rob. Kot poudarja gradivo, kanton ni okras, temveč posledica tehnologije ročne obdelave kamna: vedno je nižji od grobe površine in ščiti robove pred poškodbami (pri poliranju se kanton izgubi). Enako pomemben je vrstni red odklesa: pravilno načrtovanje zaporedja klesanja — od začetnega odklesa pod tangencialno poševnino prek vmesnih odklesov do približevanja okroglinam — neposredno vpliva na kakovost in hitrost izdelave profila. Prav to sistematično znanje ločuje kamnoseško mojstrstvo od približkov.
Sestavine kamnoseških profilov
Kamnoseški profil ni poljubna oblika — sestavljen je iz določenih, poimenovanih elementov, ki jih mojster med seboj kombinira po pravilih. Med sestavinami profilov so ravno in ločno posneti robovi (ravno posneti rob oz. pas, krožno posneti robovi) ter kotne in ločne brazde (ravna brazda s pasnim kotom, poševne brazde, četrtkrožna in segmentna brazda). Te sestavine se pravilno kombinirajo pod tangencialno poševnino — geometrijskim načelom, ki že z začetnim odklesom določi robove profila in omogoči pravilno izvedbo.
Za načrtovanje profilov je potrebno tudi osnovno geometrijsko znanje (na primer, da leži središče kroga na presečišču simetral tetiv). Podrobne risbe vseh sestavin, geometrijskih konstrukcij in primerov najdete v gradivu na dnu strani. (Vir: Ivan Pertot, Načrtovati v kamnoseštvu, Sežana–Trst, 2004.)
Suhozidna gradnja v Škofji Loki
Kamen v stavbni dediščini ni ena sama veščina, temveč več različnih — poleg klesanja profilov, ki smo ga predstavili zgoraj, je Šola prenove dokumentirala tudi suhozidno gradnjo, torej zlaganje kamna brez veziva. Gradivo Mateje Kavčič predstavlja izkušnje s suhozidno gradnjo na območju Škofje Loke, kjer suhozidi in kamnite terase sooblikujejo kulturno krajino. Suhogradnja je vpisana med nesnovno kulturno dediščino, gradivo pa povzema tudi osnovna načela obnove suhozidov.
(Za suhozidno tradicijo drugih slovenskih pokrajin si oglejte tudi kraško suhozidno gradnjo in istrsko suhozidno gradnjo s kažuni.)
Vsa gradiva si lahko ogledate ali prenesete spodaj.
Sorodne vsebine
- Zidanje z opeko in kamnom — kamniti in opečni zidovi ter podlaga za omet.
- Kraška suhozidna gradnja — zlaganje kamna brez veziva na Krasu.
- Skril: kamnita strešna kritina — kamnita kritina in skrilarstvo.
Iščete Izvajalca?
Oglejte si sekcijo Obrtniki z referencami in si oglejte izvajalce na področju kamnoseštva, ki jih predlagamo.
