Skodle, tradicionalna lesena kritina slovenskih streh
Skodle so cepljene lesene deščice za kritje streh — ena najstarejših kritin slovenskega stavbarstva in danes ena najredkejših obrti: skodlarstvo je od leta 2017 vpisano v Slovenski register nesnovne kulturne dediščine, z njim pa se ukvarja le še peščica posameznikov. Na tej strani predstavljamo, kaj so skodle, kako nastanejo in kako to znanje prek delavnic Šole prenove prenašamo naprej. (Pozor: govorimo o tradicionalnih lesenih skodlah, ne o sodobnih bitumenskih “skodlah”.)
Na tej strani:
Kaj so skodle
Skodlarstvo je rokodelska panoga z bogato tradicijo, ki obsega izdelovanje skodel — cepljenih (klanih) lesenih deščic iz lesa iglavcev — in kritje streh z njimi. V slovenskih narečjih skodle poznamo tudi kot šinkle, šikle, šinktle ali šindre. Nekoč pogosta kritina povsod, kjer raste ustrezen les iglavcev, se je do danes ohranila predvsem v alpskem svetu; redki mojstri z njimi še krijejo strehe stanovanjskih, gospodarskih in drugih stavb na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem, Notranjskem, Kočevskem in severnem Primorskem.
O nekdanji razširjenosti lesenih streh pričajo že srednjeveške upodobitve na freskah v Crngrobu iz 15. stoletja in Valvasorjeve upodobitve iz 17. stoletja. Kritje s skodlami je bilo v višjih, gozdnatih legah živo vse do srede 60. let 20. stoletja, nato pa je zaradi cenejših industrijskih kritin skoraj izumrlo — prav zato je prenos tega znanja danes ena od nalog Šole prenove. (Vir: opis rokodelske panoge Skodlarstvo, gov.si)
Kako se skodle izdelujejo
Izbira lesa
Najprimernejši je les iglavcev ravne rasti, z gostimi letnicami in brez grč, ki ga pred vremenskimi vplivi ščiti naravna smola. Nekoč so skodle izdelovali iz smrekovega, macesnovega in jelovega lesa, danes predvsem iz smreke in macesna — najbolj obstojne so macesnove skodle, ki zdržijo 40 do 50 let, smrekove okoli 30 let. Skodlar drevesa izbere jeseni v senčnih gozdovih med 600 in 800 metri nadmorske višine ter jih poseka pozimi, ko les nima sokov.
Cepljenje: zakaj skodla ni žagana
Ključ do trajnosti skodle je v besedi cepljene: hlod se razreže na dele, dolge od 30 do 100 cm, razcepi na približno osem enakih delov, odstranita se stržen in lubje, nato pa skodlar z rezilnim nožem in lesenim batom cepi deščice v smeri rasti vlaken. Cepljenje na površini ustvari drobne žlebiče, po katerih voda hitreje odteka, lesna vlakna pa ostanejo nepoškodovana — v nasprotju z žaganimi deskami. Prav to skodlam omogoča dolgotrajno obstojnost. Med tradicionalnim orodjem skodlarja so poleg sekire in žage še sekira deščivnica, sekira žapoha za obtesavanje skodel (v Poljanski dolini poznajo za izdelavo “šinkelnov” tudi sekiro šinklerco) ter hlapec — manjši lesen lopar za ravnanje skodel na strehi.
Nacepljene skodle se zložijo v skladovnico, obtežijo in sušijo na zraku od enega meseca do enega leta. Za kritje čebulasto oblikovanih streh — na primer cerkvenih zvonikov — skodle pred kritjem oparijo v mešanici lanenega olja in vode ter jih ukrivijo, obliko pa utrdijo z ohladitvijo v mrzli vodi.
Kritje strehe
Strehe se krijejo od pomladi do pozne jeseni. Skodlar začne na spodnjem robu, kjer kap najprej ojača z deskami, nato pa skodle z nerjavečimi žeblji tesno drugo ob drugi pribija na late — dvoslojno ali troslojno (s tretjo plastjo, “pleno”), vsaka naslednja vrsta pa prekrije približno tretjino dolžine spodnje. Načini kritja so regionalno pogojeni: v Bohinju krijejo drugače kot na Koroškem in Štajerskem.
Skodle na strehah kulturne dediščine
Skodlaste strehe najdemo na kmečkih domačijah, kozolcih, znamenjih in cerkvah v alpskem in predalpskem prostoru. Danes se skodlarstvo ohranja predvsem na planinah — na Veliki planini in planinah v Triglavskem narodnem parku so skodle zaradi varstva kulturne dediščine in ohranjanja krajinske podobe celo edina dovoljena kritina.
Ker gre za naravno kritino, zahteva redno spremljanje in obnovo — poškodovane skodle se zamenjajo, zdrave ohranijo, streha pa s tem živi naprej po istem načelu kot vsa premišljena obnova dediščine: ohrani, kar je dobro, in nadomesti le, kar je treba. Izjemen primer je arheološko najdišče Ajdna nad Potoki, spomenik državnega pomena, kjer so s skodlami kriti objekti arheološke prezentacije — prav tam so udeleženci delavnice Šole prenove skupaj s pristojnimi konservatorji ocenjevali poškodbe in načrtovali potrebne posege.
Delavnica skodlarstva
Prvo delavnico skodlarstva je Šola prenove izvedla od 8. do 11. septembra 2025 v Žirovnici, v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj. Praktični del je vodil skodlarski mojster Nejc Dijak; delavnica je potekala na Blažunovi domačiji v Potokah pri Žirovnici, zadnji dan pa na Ajdni.
Na uvodnih predavanjih so predavatelji predstavili les kot gradbeni material ter značilnosti lesenih konstrukcij objektov kulturne dediščine v odnosu do tipologije gradnje različnih pokrajin. Udeleženci so z delavnico pridobili znanja po katalogu nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK). Aktualne termine delavnic spremljajte na strani delavnic.
Iščete izvajalca?
Za izdelavo in polaganje lesene kritine priporočamo mojstre s seznama obrtnikov z referencami — krovska dela, les, med njimi tudi skodlarje z referencami, kot sta Šenkova domačija na Jezerskem in Velika planina.
Sorodne vsebine
- Kozolec in tesanje lesa — tesarske veščine in orodje, s katerim so nastajale tudi skodle.
- Obnova lesenih oken — mizarska obnova stavbnega pohištva.
- Stavbna dediščina in kultura bivanja v Karavankah — tradicionalna gradnja alpskega prostora.
