Večstoletna dediščina stavbarstva pod Triglavom

[Na dnu strani si lahko ogledate in prenesete celoten priročnik v pdf formatu]

V Bohinju je evidentiranih 52 planin s skupno več kot 1.000 objekti – pastirske koče (stanovi), hlevi, seniki in sirarne, ki so nastajali stoletja iz iste preproste potrebe: preživetje na paši. Priročnik prof. dr. Žive Deu, ki ga je izdal Triglavski narodni park v sodelovanju s Šolo prenove, podrobno dokumentira dediščino planšarstva – z enim samim ciljem: da bi lastniki objekte vzdrževali in obnavljali na način, ki sledi njihovi izvirni tipologiji.

Na tej strani:

Kako so planšarji izbirali mesto za stavbo

Etnolog Tone Cevc je zapisal, da so pastirji radi postavljali naselja na stike dveh geomorfoloških enot, da bi varčevali s prostorom, stavbe pa so primaknili k skalovju, da bi ohranili travo za pašo. Na ravnem terenu stoji stavba na nizkem kamnitem podstavku ali na lesenem podstavku s štirimi ali več “kobilami” (lesenimi oporniki). Na razgibanem, neravnem terenu, značilnem za planine na slemenih in v krnicah, so se planšarji prilagodili z izvirno izdelanim kombiniranim podstavkom – delno kamnitim, delno na lesenih kobilah – katerega višina sledi obliki zemljišča.

Umeščanje stavb ni sledilo le praktičnosti tal – tudi orientaciji. Naselja so bila usmerjena na južna pobočja, stavbe pa razporejene tako, da so bili najbolje osončeni prav tisti deli, kjer so se ljudje zadrževali in delali – jug, jugozahod in jugovzhod. Priročnik to imenuje pasivno solarno zasnovo: izrabo vremenskih razmer in sončne energije brez ene same tehnične naprave. (Isto načelo – izraba orientacije stavbe za ogrevanje in osvetlitev – obravnavajo tudi sodobne Smernice za energetsko prenovo stavb kulturne dediščine.)

Skrivnost lepih razmerij

Morda najbolj presenetljivo odkritje priročnika: tlorisi in višine planšarskih stavb niso naključni, temveč dosledno sledijo harmoničnim proporcionalnim razmerjem, znanim že iz antike – Pitagorejski četverokotnik (razmerja kot 1:1,2, 2:3, 3:4) in celo zlati rez (1:1,6). Razmerje med širino in dolžino tlorisa se najpogosteje giblje med 1:1,2 in 1:1,5, razmerje med višino strehe in višino stene pa pogosto zavzame prav ta ista harmonična razmerja.

To ni bila zavestna geometrija – preprosti pastirski graditelji so intuitivno uporabljali ista kompozicijska načela, ki so stoletja veljala za merila lepega v visoki arhitekturi. Priročnik to poimenuje identitetni videz stavb: dosledna uporaba istih razmerij je tisto, kar dela planšarska naselja prepoznavna in skladna, čeprav so bila grajena brez načrta, po občutku.

Gradiva: les, kamen, apno

Graditelji so uporabljali izključno naravna gradiva, ki so bila na voljo na mestu gradnje. Les (macesen, smreka, jelka) je bil zaradi obilja gozdov prvo in prevladujoče gradivo – v višjih legah pod zgornjo vegetacijsko mejo (1.700-1.800 m) so ga pridobivali v bukovih gozdovih z macesnom. Kamen (apnenec, dolomit) so uporabljali za podstavke in pri pomembnejših stavbah tudi za stene. Peska za malto ni bilo veliko, zato so mnogi zidovi zidani skoraj na suho, z zelo skromno uporabo veziva.

Apno so pridobivali z žganjem apnenca v apnenicah, postavljenih kar v bližini gradbišča – “tudi na prestajah in planinah so jih postavljali”, kot piše etnolog Kajzelj. Žgano apno so nato gasili v izkopanih jamah, napolnjenih z vodo – nevarno delo zaradi sproščanja velike količine toplote. (Več o pripravi apnene malte na strani Apno, malta in omet.)

Priročnik posebej izpostavi okoljske prednosti lesa: obnovljiv vir, razgradljiv, reciklabilen, njegova proizvodnja pa porabi 126-krat manj energije kot proizvodnja enake količine aluminija.

Vrata in okna

Tudi pri fasadnih odprtinah je gradivo presenetljivo natančno. Vhodna vrata so bila skoraj vedno postavljena na krajši, čelni steni – v navidezno simetralo fasade – in so merila med 70 in 110 cm v širino ter 130 do 190 cm v višino, najpogosteje v razmerju 1:2. Hlevska vrata so bila širša (90-120 cm) in nižja (120-150 cm), vrata senikov pa kvadratna, v razmerju 1:1, da je bilo skoznje mogoče stlačiti seno.

Prva okna in line so bila majhna, komaj 40 × 40 cm – prvotne pastirske koče namreč sploh niso imele oken, za prezračevanje je zadoščala vratna odprtina, ta pa je bila poleg odprtega ognjišča tudi edini vir svetlobe. Šele z razvojem bivalne kulture so se okna povečala na identitetne mere med 45 in 70 cm širine ter enako v višino – a nikoli niso dosegla velikosti oken v stalnih dolinskih bivališčih.

Streha in skodle

Prevladujoča oblika je strma dvokapna streha z naklonom med 40 in 60 stopinjami – občasno zaključena s čopom (poševno prirezanim koncem slemena). Vse do konca 19. stoletja je bila izvirna kritina povsod v bohinjski kulturni krajini lesena.

Skodle, cepljene ali klane deščice (dolžine 50-100 cm, širine 7-27 cm), imajo po pokrajinah različna narečna imena – na Gorenjskem “šinkeljni”, na Koroškem “dešče”, na Kozjaku “šintli”. Les za skodle so izbirali skrbno: drevo je moralo rasti v zavetni legi, brez grč, posekano pozimi, idealno na 800-900 m nadmorske višine. Mojster je kakovost debla presojal po zvoku – ob udarcu s sekiro je moralo značilno “votlo (puhlo) peti”, kar je pomenilo počasno, enakomerno rast. (Podrobno o izdelavi skodel na strani Skodle in skodlarstvo – ista tehnika cepljenja, ista logika izbire lesa.)

Zakaj dediščino planšarstva sploh ohranjati

Drugi del priročnika (Usmeritve za vzdrževanje in obnovo) ne popisuje le, kako so planšarski objekti videti – za vsak element (umestitev, tloris, streho, fasadne odprtine, gradiva, stavbne dele) ponuja konkretne primere dobrih in slabih posegov, s fotografijami “tako da” in “tako ne”.

Uvodoma pa odgovori na vprašanje, zakaj se sploh truditi: identitetne grajene strukture, pravi priročnik, so bile oblikovane tako, da naravni viri niso bili poškodovani, okolje ni bilo degradirano, stavbe pa so dokazano zdrave in energijsko varčne – vrednote, ki so danes enake sodobnim priporočilom trajnostne gradnje. Prenova ima prednost pred novogradnjo, nove stavbe pa naj bodo grajene iz naravnih, avtohtonih gradiv.

Priročnik sklene z mislijo arhitekta dr. Antona Trstenjaka: “Človek nima narave, ampak ima zgodovino” – in v to zgodovino je vpeta tudi zgodovina našega stavbarstva. Brez razpoznavnosti in različnosti lokalnih stavbnih kultur, pravi, evropske arhitekturne kulture sploh ne bi bilo.

Celoten priročnik, s podrobnimi shemami proporcev, konstrukcij ter fotografskimi primeri dobrih in slabih posegov za vsak element stavbe, si lahko ogledate ali prenesete spodaj.

Sorodne vsebine

Loading Viewer…